10 dni junija 2018  v REUMALU v Fojnici

Za  Reumal, ki se prodaja z opisom, da je tačas najbolje opremljeno specializirano medicinsko rehabilitacijsko in termalno zdravilišče v Bosni in Hercegovini, se nas je nabralo 30. Bilo nas bi več, če bi vabilo Kluba upokojencev Slovenije doseglo večje število potencialnih uporabnikov, takih, ki potrebujejo zdravljenje, ki se radi družijo in spoznavajo vedno nekaj novega. In  to, nekaj novega, se je dalo tudi 6. leto zapored najti v Fojnici in izletih. Nekateri v skupini so bili v Reumalu že večkrat. Med njimi Bisenija. Na enostavno vprašanje, »zakaj?« je odgovorila: »Ker so odlični zdravniki, ker so odlični terapevti, ker je osebje vedno prijazno, ker mi njihova hrana odgovarja, ker me pomirja okolica, enostavno, ker je vse super, super, super!!!«  Letos nas je v dobro voljo spravljalo več stvari. Že avtobus podjetja NOMAGO:  lep oranžno- rdeč z napisom PRIMORSKA. 12 ur potovanja je minilo hitro, saj smo imeli za  skoraj vsakega  po 2 sedeža. Sprejem ob prihodu je bil klasičen. Brez prenašanja težke prtljage, zanjo so poskrbeli fantje z recepcije. Sprejemni prostor je lepo obnovljen, obnovljene so sobe, dodatno je prostorno panoramsko dvigalo s pogledom na Fojnico, obnovljeni so terapevtski prostori – od elektro do hidroterapij. Nov bazen itd.

Dopoldnevi so minevali klasično: s posvečanjem terapijam, zdravju in rekreaciji, po kosilu pa nekateri na počitek, drugi – skoraj vedno velika večina – pa na izlete. Na običajne kraje,  pa vendar malce drugače. Visoko z Bosanskimi piramidami, kjer smo se srečali z njihovim »iznajditeljem«, v tunelu pa se poglobili v meditacijo v temi in tišini… zunaj dosega modernih telekomunikacijskih valov.

Na 1600 m visoko planoto s Prokoškim  jezercem smo se v rahlem dežju pripeljali z zasebnimi prevozniki – minibusom in dvema terencema.  Na kratko smo se zatekli v zavetje pastirskih hiš, kjer smo se greli ob odprtem ognjišču ter uživali specialitetah domačinke …od sirnic do žganja in kave po bosansko.

Dežja je bilo le za vzorec.

Obisk Sarajeva smo popestrili z vzponom na Trebević. 1130 metrov nad mestom. Vožnja čez brisani prostor, kjer je tekla med zadnjo vojno fronta in kjer so pred nekdanjimi bunkerji šopki cvetja, je kar strašljiva. Zgoraj pa za enkrat še nič. V gradnji…

Med ogledom Frančiškanskega samostana s katoliško cerkvijo v Fojnici smo doživeli tri dogodke hkrati.  Mašo s krsto pokojnega  za pogreb, nevesto v belem z izbrancem za poroko in dveletno deklico v belem za krst.  Pogrebci in svatje so skupaj čakali pred stopniščem v cerkev.

Obisk Travnika smo začeli s presenečenjem. Smeli smo vstopiti v muslimansko  srednjo versko šolo – medreso, ki jo obnavljajo. Leta 1312 jo je začel graditi  Elči Ibrahim – paša.

Po ogledu Andričeve rojstne hiše pa smo se povzpeli na stari grad nad mestom. Prvič! In res je kaj videti.

V njem je več muzejev, med njimi tudi etnografski. Okrogla reč, ki visi na steni, je miza. Med jedjo jo položijo na tla, posedejo okoli po turško, ali na blazine, in ko je obroka konce, jo spet obesijo na steno. Da ne dela napote v prostoru.

In seveda, na koncu na Plavih vodah še klasična turška kava z vsem, kar sodi k njej.

Nedeljski izlet nas je peljal po dolini ob zeleno modri Neretvi v Hercegovino. Najprej romarsko središče Medjugorje.  Med obredom s petjem so ponazarjali prikazovanje Marije v Lurdu. Letos je okrogla obletnica takratnega dogajanja.

V Mostarju smo dočakali skok z mostu v hladno Neretvo, obilno kosilo pa si privoščili v Jablanici, kjer smo imeli na razpolago specialitete z roštilja.

Izpustili nismo niti kratkega obiska v vasi Deževice, kjer smo videli vrsto novosti na prostoru novega romarskega zbiranja. Ob jami z zdravilno vodo svetega Jakova Markijskega.

Na popoldanska potepanja nas je spremljal lokalni vodič Nermin Berbić, ki nas je razvajal z domačimi malinami. Dišečimi, svetlo rdeče barve, ki  jih je nabiral v nasadu ob svoji hiš.  Predzadnji dan fojniškega  zdravljenja smo končali z nakupovalnim popoldnevom v centru Fis v Vitezu. Ni kaj – vse je šlo po načrtu.

Tudi svečana večerja s plesom, ki je trajal do dveh po polnoči. Filmček o plešočih Slovenkah se vrti na »obrazni knjigi« KUS. Tudi 60. rojstni dan ene med nami smo obeležili s torto in darilom za spomin na Fojnico.

Domov smo se odpravili  z obljubami številnih, da se bomo še vrnili v Fojnico.

Med temi je  Rozalija – četrta z leve v prvi vrsti na gornji fotografiji. Svojih 89 let nosi kot da bi jih imela 70.  S Klubom upokojencev je bila tudi v Banja Slatini, že prej v Laktaših, in še bo šla. Zakaj? Ker je luštno, ker je za vse poskrbljeno in ker ji razvajanje v termalni vodi zelo ugaja, pa tudi koristi. Tako je prepričana!  Kdor ne verjame, naj poskusi.

Besedilo in fotografije Ida Kogej

Koper 7.7.2018