Crikvenica je obmorski kraj v Severnem Hrvaškem primorju na Kvarnerju, kjer se zaradi visokega hribovja v zaledju, ki jo ščitijo pred močnimi severnimi vetrovi, izmenjujejo morske in kontinentalne klimatske lastnosti. Prevladuje stabilna, zdrava in blaga sredozemska klima s sočasno prisotnostjo morskih in planinskih zračnih struj. Poletja so prijetno topla, vedra in suha, zime pretežno blage – povprečna letna temperatura zraka je 13.2 °C, v januarju 5.4 °C in v juliju 23.3 °C. Stalni vetrovi v smeri jugovzhoda proti severozahodu botrujejo čistemu morju, in Plava zastava, mednarodno priznanje za čistočo morja in okolice, ki plapola na crikveniških plažah, to vsekakor potrjuje. Crikvenica ima ugodno klimo;

Položaj Zdravilišča Thalassotherapia ob morju, obilica sončnih ur in ugodni zračni tokovi ustvarjajo popolne pogoje za talasoterapevtsko zdravljenje. Zdravniki specialisti s področja fizikalne medicine in rehabilitacije, pulmologije, interne medicine, otorinolaringologije, pediatrije, alergologije, kardiologije, dermatovenerologije ter baromedicine v optimalnem razmerju združujejo ugodna podnebna stanja s sodobnimi medicinskimi metodami in opremo, zaradi česar se dosegajo izvrstni rezultati pri zdravljenju bolezni dihal ter gibalnih organov.

Kot ribiško mesto se Crikvenica omenja v cerkvenih knjigah v Grižanah že v 14. stoletju. Crikvenčani so pred Turki in uskoki bežali v zaledje, katerega sedež je bil tedaj Kotor – Kotorska županija je bila namreč del srednjeveškega mesta Grižan. Knez Nikola IV. Frankopan je takrat zapuščeno cerkev Marijinega vnebovzetja dogradil in razširil ter spremenil v samostan, ki ga je poklonil menihom sv. Pavla Pustinjaka (pavlinom). Le-ti so ga v 17. stoletju dogradili in spremenili v potniški terminal (hospicium), kar velja za svojstven začetek turizma. Crikveniški pavlini so imeli pomembno vlogo pri izobraževanju lokalnega stanovništva, posebno pozornost pa so posvečali medicini in lekarništvu, preučevali medicinske rokopise, knjige in ljudska zdravila, gojili zdravilne rastline in del samostana koristili za zaklonišče svojih bolnih bratov, romarjev in drugih bolnikov. Intenzivnejše naseljevanje Crikvenice se je začelo v 17. stoletju, še posebej po požaru, ki je prizadel večji del Kotorja. Življenje ob morju tedaj postane tudi veliko bolj varno, zato so se Crikvenčani čedalje pogosteje usmerjali na morje in sčasoma dosegli sloves najboljših ribičev Severnega Jadrana, ter postali poznani po klesarski kot tudi zidarski umetnosti. Vse do I. svetovne vojne se Crikvenica intenzivno razvija v vseh segmentih: urejajo se parki in infrastruktura, odpirajo nova kopališča, knjižnico in kinomatografe, ustanavljajo športne klube in društva, redno organizirajo razna tekmovanja, folklorne prireditve, plesne zabave, festivale, opere, gledališke predstave … Že v tem času je tako Crikvenica povsem zadovoljevala potrebe elitnih gostov ter se povzdignila v sam vrh evropskega turizma, še posebej zdravstvenega.