
Vrnjačka Banja je že od antičnih časov znana po zdravilnih vrelcih. To območje je bilo poseljeno že v prazgodovini. Arheološke najdbe, orodja iz mlajše kamene dobe razkrivajo možnost, da so zdraviliške vrelce uporabljali tudi prazgodovinski ljudje. O zdravilnih lastnostih vode v Vrnjački Banji so prvič slišali že v času Rimljanov. Na tem mestu so zgradili zdravilišče Aquae Orcinae in termalni vrelec Fons Romanus. Domnevajo, da so staroselci, keltsko pleme Skordisci, vodo iz izvira uporabljali za pitje, kopanje in zdravljenje. Kako znana je bila zdraviliška voda v starih časih, povedo največ najdeni številni zlatniki. Rimljani so takratne kovance metali v vodnjake. Poleg zlatnikov iz 2. do 4. stoletja so v toplicah našli tudi ostanke bazena. Domnevajo, da so tudi južni Slovani vedeli za zdravilne lastnosti mineralne vode, ko so se naselili na Balkanski polotok. O zgodovini Vrnjačke Banje v tistem času pa je malo znanega. V legendah je omenjeno, da so turški begi in spahi lahko prihajali v toplice na počitnice, medtem ko jim je bilo lokalno prebivalstvo prisiljeno streči. Takrat so, kot pravijo legende, domačini zasuli izvire iz upora. V tridesetih letih 19. stoletja v Srbiji, osvobojeni izpod turške oblasti, knez Miloš Obrenović najame geologa Herderja, da preišče mineralne vode. Saški baron je leta 1835 opravil prvo analizo vranjske tople mineralne vode in jo ocenil kot zelo kakovostno ter jo primerjal s Karlovimi Vari na Češkem. Vendar so morale toplice na sodoben razvoj čakati še trideset let.
Na območju zdravilišča Vrnjci se nahaja sedem izvirov mineralne vode: Topla voda, Snežnik, Slatina, Jezero, Beli izvor, Borjak in Vrnjačko vrelo. Med njimi so izviri tako tople kot hladne vode. Za zdravljenje se uporabljajo Topla voda, Snežnik, Slatina in Jezero. Dve vodi sta polnjeni tudi kot namizni mineralni vodi. Topla voda je edinstven vir mineralne vode na celem svetu. Le v Vrnjački Banji je na planetu temperatura vode enaka temperaturi človeškega telesa, 36,5° C. Mineralna voda spada v tip alkalnih ogljikovo-kislih toplih voda. Topla voda je prvi vir, prilagojen zdraviliškemu turizmu.
Poleg zdravstvenega turizma je Vrnjačka Banja znana tudi po drugih zanimivostih. Ker je bilo naseljeno že v prazgodovini, številni spomeniki kulture in prejšnjih civilizacij krasijo to kraljico zdravilišč. Rimski vodnjak Fons Romanus je bil po naključju najden med izkopavanjem leta 1924. Poleg pravilno izklesane skale z izvirom so našli tudi ostanke prvega tolmuna. O času uporabe vrnjiške mineralne vode najbolje pričajo novci, najdeni ob vodnjaku in v bazenu. Datirajo iz časa Avgusta do Valentinijana. Steklena piramida nad Rimskim vodnjakom je bila zgrajena leta 1989. Od druge svetovne vojne do takrat je bil vodnjak pred javnostjo skrit z betonskimi ploščami. Orodja iz prazgodovine (mlajša kamena doba) si lahko ogledate na stalni razstavi “Ladarište – Prazgodovina Vrnjca” Krajevnega muzeja. Krajevni muzej je za cerkvijo najstarejša stavba (zgrajena leta 1888) v Vrnjački Banji in se nahaja nad izlivom Topla voda. Znan je tudi kot grad Belimarković.
Najstarejša stavba v Vrnjački Banji je cerkev Marijinega rojstva iz časa vladavine Miloša Obrenovića, v bližini zdravilišča pa so samostani Žiča, Studenica, Ljubostinja in Stubal, ki ohranjajo spomin na slavno srednjeveška zgodovina Srbije in dinastija Nemanjić. Znameniti Zdraviliški park se razprostira od Mosta ljubezni pa vse do Vrnjačke reke. Park je bil zgrajen od leta 1888, vendar je bil večkrat prenovljen. Z leti je raslo in se razvijalo. 2 km dolga promenada, zaščitena z lipami, japonski vrt, ki spominja na vegetacijo in način življenja na Japonskem, nizke okrasne rastline, pa tudi skulpture domačih in tujih avtorjev, naredijo park simbol Vrnjačke Banje.