Že zbiranje prijav nas je prijetno presenetilo, saj je bilo zanimanje nad pričakovanji ob dejstvu, da smo Varaždinske Toplice letos prvič uvrstili v naše programe.

Večino udeležencev je Stojan, sicer lastnik podjetja STOPAR BUS iz Ajdovščine, »pobral« v Ljubljani, s seboj pa je že pripeljal nekaj udeležencev iz primorskega dela Slovenije. Vožnja do izbrane lokacije je potekala brez težav zato smo tja prispeli že pred poldnevom. Tu nas je sprejela ga. Snježana, sicer voditeljica Zdravstvenega turizma VT, ki nam je izrekla dobrodošlico, v recepciji Centra zdravja Minerva pa nas je čakal tudi »welcome drink«. Sledila je prijava in prevzem sob, hkrati pa so začeli potekati zdravniški pregledi, določitev terapij in kosilo. Prvi vtis je bil za vse vsekakor nad pričakovanji – topel sprejem, solidna namestitev, obilno kosilo, odlična logistika ob urejanju programa terapij.

Že prvi večer smo bili deležni predstavitve Varaždinskih Toplic, ki nam jih je predstavila ga. Snježana, naslednji dan smo se v spremstvu vodičke tudi sprehodili in si ogledali znamenitosti samega kraja, ki med drugim slovi po arheološki dediščini in cerkvi Sv. Martina. Zanimive so tudi “šute” oziroma fontane, iz katerih neprekinjeno teče termalna voda. V cerkvi nas je nenadejano prijetno presenetilo cerkveno petje trojice naših članov, za katere smo kasneje izvedeli, da so člani Barjanskega kvarteta.

Sledil je popoldanski obisk mesta Varaždin. Ogled smo – verjeli ali ne – začeli na mestnem pokopališču. Za današnjo podobo pokopališča je zaslužen Herman Haller. Med potovanjem po Evropi so ga navdušili vrtovi in parki avstrijskih in nemških mest, predvsem Schönbrunna, ki se zgledujejo po versajski vrtni arhitekturi, imenovani francoski slog. Herman Haller je pokopališče po jasnem konceptu spremenil v park. Na varaždinskem pokopališču je bilo zasajenih več kot deset tisoč dreves Thuj, oblikovanih v geometrijska telesa, številne breze, javorji in jeseni, ob vznožju visokih dreves pa kroglasto oblikovani pušpani in razvejane magnolije.

Varaždin zaradi svoje arhitekture pogosto imenujejo mali Dunaj, obiskovalci pa ga radi opisujejo kot mesto izjemne kulturne zgodovine in baroka. Sprehod po mestnih ulicah nam ob občudovanju raznolike arhitekture dejansko priča o bogati kulturni dediščini mesta. Še posebej izstopajo razkošna domovanja nekdanjih plemiških družin: palača Keglević, palača Drašković, palača Patačić in palača Herzer. Pravi simbol mesta sta tudi Mestna hiša in znamenita katedrala.

Varaždinska fevdalna utrdba, ki ji od »starih časov« rečejo Stari grad, je najpomembnejša zgodovinska utrdba v Varaždinu. Seveda je Stari grad, ki stoji tik ob starem varaždinskem mestnem jedru, tudi najpomembnejšI varaždinski turistični objekt, v njem danes različne zbirke razstavlja mestni muzej Varaždina, tam pa se organizirajo tudi številne prireditve.

Stari grad so gradili od 14. pa vse do 19. stoletja. Trdnjava je bila prvič omenjena v 12. stoletju, takrat naj bi bila sedež Varaždinske županije. Konec 14. stoletja je postala last celjskih grofov, ki so ga prezidali v gotskem slogu. Iz tega časa izvira osrednja štirikotna zgradba, okoli katere so bile prvotno lesene palisade (ograje).

Za nedeljski celodnevni izlet smo izbrali Grad Trakošćan, ki je ena najbolj prepoznavnih turističnih destinacij v Varaždinski županiji. Hrvaški turistični biser  sestavljajo dvorec, zgradba ob dvorcu, park in del gozdnega parka z jezerom. Danes Trakošćan ni samo kulturno-zgodovinski spomenik izjemnega pomena oz. spomenik graditeljstva in muzej, temveč je tudi spomenik narave in parkovne kulture ter gospodarsko-podeželska celota, pomembna za kulturo in zgodovino Hrvaške. Žal je pogled na sicer zaščiteno jezero že nekaj časa vse prej kot vabljiv, saj so ga pred časom začasno izsušili, da bi očistili jezersko dno, dela pa že dlje časa stojijo.

Grad Trakošćan hrani pomembne zbirke – od pohištva, slik (zanimiva galerija družinskih portretov), orožja, fotografij (Draškovići kot pionirji fotografije) in knjig. Dostopni so skoraj vsi prostori dvorca – od reprezentativnih stanovanjskih do pomožnih, s čimer je nam obiskovalcem med prijetnim sprehodom približan način življenja hrvaškega plemstva.

Za nedeljsko kosilo smo se na poti v Kumrovec ustavili v kraju Vrtnjakovec, kjer smo bili v prijetnem lokalu »Kod Đurđe« deležni okusne domače hrane. Sledil je postanek v Kumrovcu v Muzeju Staro selo in si – vsaj zame velja tako – po dolgem času ponovno ogledali Titovo rojstno hišo in ostale zanimivosti ter nostalgično obujali spomine.

Da smo še kako radovedni dokazujejo naše aktivnosti v naslednjih dneh – ogled Ludbrega, centra sveta ter Čakovca z Muzejem in zakladnico Međimurja.

Prav zakladnica, odprta leta 2021 na 2.426 km², ki s sodobno tehnologijo – holografskimi zasloni, multimedijskimi zasloni, tehnologijo 3D kartiranja in aplikacijami za pametne telefone interpretira predvsem mitologijo, verovanja, tradicionalne običaje in folkloro Međimurja ter burno zgodovino slavnega gradu, dvorca Čakovec, nas je povsem prevzela.

V trinajstem stoletju je grof Dimitrius Csaky zgradil “Čakov stolp“, po katerem je Čakovec dobil sedanje ime. Srednjeveško mesto Čakovec je prvič omenjeno leta 1328; na njegovem mestu je bilo od šestnajstega do osemnajstega stoletja zgrajena trdnjava.

Vsekakor pa lahko brez zadržkov trdimo, da je nekdanji kulturni, verski in gospodarski razvoj Čakovca vezan predvsem na slavno plemiško družino Zrinskih, zato lahko Čakovec še danes imenujemo mesto Zrinskih.

Tudi družabni večer z večerjo v restavraciji Diana nam je polepšal dan oziroma večer. K dobremu vzdušju je znova prispeval Barjanski kvartet, ki je zapel nekaj domačih, ob glasbi pa smo se veselo zavrteli.

Posebej velja omeniti vse udeležence tokratnega zdraviliškega oddiha v Varaždinskih Toplicah. Bolj homogene in razpoložene skupine si kot organizator ne bi mogel želeti, zato pohvala prav vsem, in samo želim si, da se kmalu zopet vidimo.

Na koncu pa še nekaj besed o vseh, ki so skrbeli za nas. Skupni imenovalec jim je vsekakor izredna prijaznost, strokovnost in organiziranost. In če smo sprva mislili, da bomo pozornosti deležni zgolj ob sprejemu, temu ni bilo tako. Vsi so se trudili, da bi se vseh 10 dni počutili kar se da prijetno, njihova ljubeznivost je bila prisotna na vsakem koraku. Pozitivno presenečeni smo bili tudi nad terapijami, ki so nam bile določene, in bazenom, ki nam je bil na voljo vsak dan do večernih ur. Tudi hrana zasluži posebno pohvalo – takega razvajanja že dolgo nismo bili deležni.

Zato hvala kolektivu Varaždinskih Toplic, kmalu se vidimo!

Zapis in fotografije: Vasja Kos