Gospod Viktor Udovič me je, ne krivo ne dolžno, zadolžil naj nekaj napišem o svojih vtisih, ki sem jih dobila v bosanskih zdraviliščih. Ker mi ni določil ne vsebine, ne dolžine, sem se odločila za primerjavo med Laktaši

in Fojnico. Poudarjam, da bo to moja povsem osebna ocena in ima morda kdo drug popolnoma drugačne izkušnje. V Fojnici sem bila lanskega oktobra, v Laktaših pa konec letošnjega marca in prve dni aprila. Prva, po moje, pomembna razlika je ta, da je Reumal v
Fojnici zdravilišče, ki mu je dodan tudi potreben hotelski del, medtem ko je hotel

San v Laktaših predvsem hotel, ki mu je dodan tudi zdraviliški del.  Zaradi množičnega obiska je Reumal dokaj iztrošen in ga počasi obnavljajo, medtem, ko je hotel San  mnogo bolje in lepše urejen, čeprav ima nekatere pomanjkljivosti, zlasti v kabinah pri bazenu, ki se slabše zapirajo. Vidi se, da v bazen prihajajo tudi drugi zunanji obiskovalci, zlasti mladina. Kar se prijaznosti in uslužnosti zaposlenih tiče ni razlike med obema, le da smo v Laktaših bili skoraj edini gostje in so lahko ustrezneje poskrbeli za nas.  Opazila sem, da so v Reumalu zdravstveni delavci mnogo bolj rutinirani, medtem ko so se v Sanu še nekako uvajajo. Zdravniški pregled je bil v obeh primerih dokaj temeljit in na primerni višini.  Hrana je bila dobra, morda je v bila v Sanu večja izbira pri zajtrkih. Všeč mi je bilo, da smo v Sanu lahko izbirali glavno jed za kosilo in večerjo. Zaradi velikega števila gostov bi bilo to v Reumalu skoraj nemogoče izpeljati. Tam se lahko izbira le med dvema menijema.Mislim, da bi težko odgovorila, če bi me kdo vprašal, kje je lepše in boljše. Vsak od obeh ima svoje prednosti. V Sanu mi je bilo všeč to, da smo imeli na razpolago notranji bazen z dokaj toplo vodo, v Reumalu so ga lahko koristili zgolj tisti, ki so jim ga predpisali zdravniki. Mene ni bilo med njimi.Sicer imata oba tudi zunanje bazene, te pa se lahko uporablja zgolj poleti. Omeniti velja tudi druge dejavnosti, za katere sta poskrbela naša organizatorja, torej izlete in drugo. V Fojnici smo bili tri dni več in s tem smo imeli več časa za izlete. Tako smo bili v Sarajevu, Mostarju, Travniku,  v visoških piramidah in na Prokoškem jezeru.  Edini daljši izlet v Laktaših pa je bil v avnojsko mesto Jajce, sicer pa smo bili zgolj v Banja Luki in bližnjih zanimivih krajih.  Osebno sem bila zelo zadovoljna z obiskom v kliniki Svijetlost v Banja Luki, saj so mi izmerili pravo dioptrijo in predpisali ustrezna očala, ki sem jih kar tam kupila, po dokaj nižji ceni, kot bi jih dobila pri nas.  Še to, razlika je tudi v razdalji. Laktaši so mnogo bližje, saj smo na primer potrebovali le sedem ur, da smo prišli domov v Koper, vkljub vmesnim postankom in prečkanjem dveh meja. Pot do Fojnice je precej daljša.  Tam sem bila z ljubljansko skupino, ki jo je vodila gospa Božena Kos, v Laktaših pa sta za nas skrbela gospa Ida Kogej in Viktor Udovič. Lahko rečem, da so se vsi trije zelo potrudili. Razlika je bila zgolj v sestavu skupine, ki je bila v Laktaših na zelo visoki ravni. Nisem ne opazila, ne slišala, da bi kdo nergal, kar ne morem reči za jesensko skupino, v kateri je bilo kar nekaj nergačic in to z našega konca.

Prispevek: Emilija Glavina

15. 4. 2016