V sredo 22. marca 2017 smo se kmalu po 13. uri ustavili pred hotelom San v Laktaših in doživeli sprejem, kot je v tem zdravilišču navada. S pogovorom z vodstvom in skupino terapevtov ter zdravnico. Iz vse Slovenije se nas je za termin konec meseca nabralo 47. Sledili so pregledi, razporeditev terapij, to pot 4 dni dopoldne in 4 dni popoldne. Po 3 izbrane na dan. Med osebjem je bilo poleg stalnih terapevtov nekaj študentk in študentov, ki si pridobivajo prakso. Nič drugače kot pri nas. Brezplačno! Pričakujejo lahko le pokritje stroškov za pot na delo. Edini zaslužek so jim napitnine prijaznih gostov.

Zato raje več o drugih aktivnostih, ki jih pripravimo kontaktne osebe Kluba upokojencev Slovenije. Ker je bilo napovedano, da bo v nedeljo, edini dan namenjen celodnevnemu izletu, poslabšanje vremena z močno ohladitvijo, smo ga prestavili na soboto. Prvič smo se odpravili iz Republike Srbske v Federacijo BiH – v Bihač in dalje v nacionalni park Una – točneje na Štrbački buk. Iz Laktašev smo se peljali mimo Banja Luke skozi Prijedor in  Bosanski novi  ter čez nevidno mejo prestopili v muslimansko Federacijo pred mestom Bosanska Krupa.  V eno smer okoli 200 km, ki pa so hitro minili z vožnjo ob Uni. Za nujni postanek smo si izbrali večji lokal ob cesti kjer se je vrtel tipični bosanski roštilj.

Pri kraju Srbljani so nas pričakali bihaški vodiči Turistične organizacije Unsko Sanskega kantona z vodjo Arijano Jašarević. – e-mail : [email protected] ; web site : www.tzusk.net –

Prepustila nas je zgovornemu vodiču, z visokošolsko diplomo, kar se mu je zelo poznalo. Znal je odgovoriti na vsa vprašanja.  Z imenom Asmir. O sebi je rekel: »Oseba, ki širi mir«.

Z glavne ceste nas je v Nacionalni park Una peljal domači avtobus. Nomagov bi preveč trpel med vožnjo čez luknje po ozki makadamski cesti. Skoraj muzejski veliki avtobus se je s hitrostjo 5 do 10 KM/h majal in vijugal z enega roba cestišča na drugega, vsake toliko  je podrsal s podvozjem po grbinah sredi vozišča in presunljivo škripal. Šofer z odločnim pogledom je profesionalno molčal ob poslušanju naših komentarjev.

  

Vse je bilo lažje premagovati ob pogledu na modro zeleno reko Uno, ki se je čez brzice spuščala proti Štrbaškemu buku, kar je domači izraz za bučanje velikega slapa. Primerjajo ga s slapovi na Niagari, s to razliko, da niagarski pozimi tudi zamrznejo, slapovi na Uni pa nikoli.   Ko smo pripeljali na sleme, s katerega se spuščajo lepo urejene lesene stopnice proti strugi reke,  se je odprl pravljičen pogled na reko, katere ime izvira iz rimskih časov. Po legendi  naj bi se ob njej utaborili vojaki. »Una – unica!« – je vzkliknil eden med njimi ob pogledu na smaragdno reko.  »Ena, edinstvena!«

    

Vzeli smo si uro in pol  časa za sprehod po lepo urejeni leseni stezi ob glasno bobneči Uni, ki z ogromnimi količinami vode preskakuje kamnite jezove. Od reke je pršilo, pihal je hladen veter, ki ga sončni žarki niso mogli segreti. Navdajalo nas je navdušenje z občutkom majhnosti ob pogledu na mogočne lepote, ki jih ustvarja narava. Da molčiš in gledaš …

Po skupnem kosilu ob Uni v Bihaču in  ogledu mesta, smo se vrnili v Laktaše.  In že razmišljali o še dveh predlogih, ki ju je pripravila agencija v Bihaču. Ogled  Starega gradu Ostrožac z impozantno trdnjavo nad Uno, in Martin broda – Kulen Vakufa na Uni.

Nedelja, ki je bila prvotno namenjena izletu, je bila res hladna. Večja skupina  si je vseeno vzela čas za ogled Laktašev. Vodila nas je postavna študentka krajinske arhitekture Snežana. Lepo dekle, manekenka. Močnejši del družbe je postal pozornejši. Za presenečenje pa so poskrbeli kar domačini, ki so tega dne imeli nacionalno razstavo pasemskih psov. Prava paša za oči! Številni ljubitelji prijaznih kosmatincev so bili navdušeni.

Snežana je bila naša vodička  že dva dni pred tem na izletu na Kozaro. To je bilo njeno prvo vodenje,  potem ko si je pridobila  licenco turističnega vodiča.

Pospremila nas je tudi v Banja Luko. Vse je  šlo po načrtu, le obljubljenega kustosa v Etnološkem muzeju ni bilo. V to vlogo so na hitro postavili restavratorko, ki pa naloge ni sprejela. »Nema problema!« so pojasnili. Saj so pod vsemi razstavljenimi eksponati napisi. V cirilici in v angleščini. »Da se zna!«… Pa se znajdi, če znaš..

Turistična agencija občine Laktaši z direktorjem Milošem Vujinićem -E-mail: [email protected]

www.laktasiturizam.org – je pripravila tudi program za obisk Jajca, kar smo pustili za naslednje leto. Njihova vodička pa nas je – gratis! – pospremila na ogled Samostana Trapistov –  Marija Zvijezda. V njem so zdaj trije menihi. Eden med njimi si je vzel čas in predstavil zgodovino Trapistov in njihovo povojno usodo, ko so jih leta 1946 razlastile oblasti FLRJ. Dokumente o veličini v času stare Jugoslavije in nacionalizaciji hranijo na stalni razstavi v kletnih prostorih (glej fotografije!), kjer se tudi sicer odvija večina življenja menihov.

  

Zaključek dodatnega programa skupine upokojenk in upokojencev slovenskega Kluba v BiH  sta bila obiska na zadružni farmi cerkvenega Karitasa in banjaluški tržnici s središčem mesta. Cilj: nakupi. Dodatne prtljage za pot nazaj v Slovenijo se je spet nabralo veliko. V četrtek 30. marca smo dopoldne opravili še zadnje terapije, pojedli kosilo, nato pa se poslovili od gostiteljev.  Pozdravila nas je tudi direktorica Mirjana Comic, ki je kljub visoki nosečnosti,   samo zato prišla v službo.

Zadovoljni smo ugotavljali, kako smo intenzivnih 8 dni zdraviliškega oddiha dobro prenesli. Brez zapletov …  Skoraj dolgočasno, če ne bi bilo mejnega prehoda med BiH in Hrvaško, Bosanske Gradiške. Ko smo gladko premagali bosanski del, se je na vstopnem pasu za prestop meje na hrvaško stran nenadoma prižgala rdeča luč in vztrajala. Šofer Janez je sklepal, da so se odločili, da preusmerijo promet na vzporedni  levi pas, vklopil  vse potrebne luči in zapeljal  vzvratno. Nekaj je zacvililo, oglasila se je avtomobilska troblja in šofer je sunkovito pritisnil na zavoro. Prepozno! Rezultat:  razbita sprednja desna luč na čisto novem, službenem,  prestižnem osebnem avtomobilu s hrvaškimi registracijami in nekaj prask na zadnjem levem vogalu avtobusa.

Obstali smo na stranskem pasu in čakali, da sta šoferja izpolnila evropske obrazce, podpisala stanje, poslikala škodo in brez posredovanja policistov rešila težavo. Predvidoma!

Uro kasneje smo že bili na Hrvaškem, pot do doma pa si krajšali s pospravljanjem dobrot iz domačih zalog. Ko smo se razhajali, so bile najpogosteje izrečene besede: »Se vidimo, še letos v Fojnici ali v zdravilišču Kalos na Korčuli,  ali pa spet naslednje leto v Laktaših!«.

 

Ida KOGEJ                                                       KOPER 01.04.2017