Kot prva slovenska skupina smo v organizaciji Kluba upokojencev Slovenije od 30. 4. do 8. 5. 2019 letovali v Crikvenici, natančneje v Zdravilišču Thalassotherapia. Naša pričakovanja so bila glede na sloves, ki ga zaradi svoje izjemne lokacije in klime zdravilišče ima visoka, vendar so se v celoti uresničila – še več, bili smo navdušeni.
In prvič, odkar se udeležujemo zdraviliških letovanj, smo se odločili, da zaradi »bližine« naš avtobus ne ostane na lokaciji, s tem pa se zavestno odpovedali možnostim organiziranja izletov po okolici Crikvenice. No, nam je pa vseeno uspelo realizirati izlet s katamaranom na otok Krk v kraj Vrbnik. In imeli srečo, saj smo po dveh dnevih burje dočakali čudovit sončen dan, kot nalašč za martinčkanje na vodi.
Zbrali smo se na pomolu pod objektom Thalassotherapie, od koder nas je manjše plovilo prepeljalo do crikveniškega pristanišča, kjer smo se prekrcali na katamaran.
Po urni plovbe smo pristali na Vrbniku in se na veselje večine s turističnim vlakcem odpeljali v stari del naselja, ki se razprostira na 50 metrov visoki prepadni steni nad morjem. Nato smo se v spremstvu prijazne vodičke sprehodili po starem mestnem jedru, ki je polno znamenitosti, med katere vsekakor sodi tudi – po njihovo – najožja ulica na svetu, imenovana Klančić, ki v širino meri vsega 43 cm. Legenda pravi, da je moralo skozi to uličico vsako dekle, ki je želelo postati nevesta – če ji to zaradi “preobilnosti” ni uspelo, je bilo upov na ženitev konec.
Kraj Vrbnik se prvič omenja v letu 1100 in je nedvomno eno najstarejših na otoku Krku. Že od same ustanovitve mesta so zgodovino pisali krški knezi Frankopani, katerih korenine izvirajo prav iz Vrbnika. Ostanki njihovega dvorca so še vedno vidni na robu Vrbniškega polja. Pod njihovo vladavino je mesto doživelo pravi razcvet. Vrbniški statut, ki je nastal leta 1388, je urejeval vse zadeve v mestu. Statut je napisan v hrvaškem jeziku, v glagolici, in je tako drugi najstarejši ohranjeni statut na Hrvaškem. Stoletja je bil Vrbnik bogato kulturno središče. V mestu je nastalo ogromno rokopisov, od katerih je veliko ohranjenih vse do danes.
Znamenitost kraja je knjižnica bratov »Vitezić«, v kateri hranijo več kot 15.000 enot. V njenem fondu so tudi rokopisi v glagolici in iluminiran »vrbnički misal« iz 15. stoletja ter več inkunabul. Knjižnica hrani tudi slikovno podobo iz treh delov (triptih) »Bogorodica sa svecima«, ki je nastala v 16. stoletju.
Prepoznavno vizijo med znamenitostmi Vrbnika pooseblja 30 metrov visok renesančni zvonik iz leta 1527, sledi dominantna Župna cerkev Sv. Marije iz 19. stoletja, ki je doživela kar nekaj obnovitev in dograditev. Med inventarjem je posebej dragocen renesančni oltar Gospe od Ružarja, ki naj bi ga leta 1599 cerkvi daroval knez Ivan Frankopan. Zanimiv je Baćin dvor, hiša imenovana po knezu Bartolu VII. Baćinu iz 14. stoletja. Tu je še nekaj manjših cerkva, med njimi cerkev Sv. Ivana Krstitelja, zaščitnika Vrbnika iz 15. stoletja in cerkev Sv. Jurija z ostanki romanskih fresk iz 11. stoletja.
Vrbnik je vsekakor kraj kot ga še niste videli! Ko vstopite v labirint njegovih starih hiš in začnete raziskovati ozke uličice, se boste skozi čas nevede vrnili 100 let nazaj. Ni vam potrebno vedeti ničesar o zgodovini Hrvaške ali otoka Krka vendar, ko stopite v Vrbnik boste spoznali, da se vam le-ta odkriva na vsakem koraku. Zaznali boste tradicijo, težaški način življenja, občutili povezanost človeka in narave, saj se tu živi od plodov zemlje: vinska trta preživlja Vrbnik, ki na srečo živi, ko je dobra letina in ponižno krmari skozi leta z manjšim pridelkom.
Na Vrbniškem polju se na površini dobrih 100 ha letno proizvede preko 120 vagonov grozdja žlahtine, ki se predeluje v znano suho belo vino, peneča vina in destilate. Vrbnička žlahtina je poznana avtohtona sorta otoka Krka, ki uspeva zgolj in samo na Vrbniškem polju, kot zanimivost pa naj izpostavimo, da penina Valomet dozoreva v morju na globini 30 m.
Dobre volje in razpoloženi po pokušini izvrstne Vrbničke žlahtine (nekateri od nas) smo se vrnili na katamaran in se predali toplim sončnim žarkom. Bili smo si enotni, da je Vrbnik vsekakor vreden svojega slovesa in ogleda – še se bomo vrnili!
Tekst in fotografije: Vasja Kos
