Zadnji letošnji avtobus, ki je peljal člane Kluba upokojencev Slovenije iz Kopra je imel cilj: Vela luka, Specialna bolnišnica in zdravilišče Kalos na Korčuli. September je bil idealna izbira za dodatno kopanje v morju, sočne žarke in terapije pred zimskim časom. V skupini je bila znova Slovenija v malem, tudi Tržaško Slovenko smo imeli s seboj. Vse ostalo je bilo tako kot so zapisali udeleženci iz drugih skupin – dobre zdravstvene usluge, terapije ki pomagajo, bivanje v lepih sobah večinoma s pogledom na zaliv Vela Luka, prijazna postrežba, predvsem pa izredna lepota otokov južne Dalmacije.
Foto
Da bi se naužili vsega, je bilo premalo časa. Vsako popoldne nova dilema: ali na izlet ali na bližnjo plažo in v toplo morje. Na odločitev je vplivalo to, od kod kdo prihaja. Tisti iz notranjosti so si večinoma privoščili sonce in morje, na izlete pa smo hodili v glavnem Primorci. Domačin, ki nam je povedal veliko zanimivosti o otoku je bil Miro Klun, doma z Rodika, sicer pa znana oseba iz Sežane, saj je bil nekoč tudi tamkajšnji župan. S soprogo sta se pred nekaj letih preselila na Korčulo, kjer sta našla drugi dom. Gospod Klun je bil tudi pobudnik za izbiro Kalosa kot enega izmed zdravilišč za člane Kluba upokojencev Slovenije, v cenovno ugodnih zdraviliščih na območju nekdanje Jugoslavije. To pot na Hrvaškem. Njegove napovedi so se uresničile: res gre za dobro zdravilišče, oddaljenost pa malo ublaži 3 ure vožnje s trajektom od Splita do Vele luke.
Foto
Kompleks Specialne bolnišnice in zdravilišča Kalos stoji na koncu zaliva, prislonjen ob vznožju vzpetine, kjer se otok Korčula dviga dobrih sto metrov nad morsko gladino. Del je namenjen zdraviliškemu turizmu, velik del pa je stacionarna bolnišnica. Zdravijo vse, od otrok do starostnikov. Nekega dne me je v otroškem oddelku ustavila 10 letna deklica, drobna, s priprtim očesom, in vprašala, kaj mi je, da sem v bolnišnici. »Nič in vse«, sem odgovorila. »Ko človek nabira leta se organizem stara – lasje sivijo, kosti bolijo…«, sem odgovorila. Potem je v eni sapi izlila svojo zgodbo. V prvem razredu so se igrali, fant je imel odprt dežnik in z njim mahal. Ko se je obrnil je zadel s konico njeno oko, igla je prodrla v možgane in potem: leto kome, učenje vsega na novo, od hoje do govora. Z mamico sta skupaj v zdravilišču, za 3 tedne. Zdaj, ker ima očka dopust in doma v Splitu skrbi za mlajšega bratca. Zdaj je že dobro, se tudi uči pisati doda nasmejano in nadaljuje pot po hodniku proti svoji sobi.
Tako je, vsak ima svojo zgodbo. Tudi člani, ki hodijo v organizaciji KUS v zdravilišča v BiH in na Hrvaško. Osnova je kakšen zdravstveni problem ali dva in več, potem želja po druženju, želja po spoznavanju novih krajev in tudi priložnost, da dodaš v zbirko svojim spominom kaj novega. Za obujanje takrat, ko nam zdravje ne bo več dopuščalo večjih naporov. Leta niso odločilna, glavni sta počutje volja. V skupini smo na primer rojeni leta 1929, pa dalje do leta 1966. Slednji so »pripravniki« pred vstopom v vrste upokojencev. Iz samopredstavitev na avtobusih ugotavljamo, da smo s celega spektra poklicnih skupin. Z zanimivimi življenjskimi zgodbami, različnih značajev in večinoma z vnuki in vnukinjami, pa tudi pravnuki.
Drago Ternovšek, Miro Klun in jaz –Ida Kogej, smo pripravili tudi program popoldanskih aktivnosti. Ogledali smo si mesto Korčula, ki je čisto na drugem koncu otoka, nasproti Vele luke. Izjemno obzidno mestece, s tisočletno zgodovino. Grajeno v obliki ribje kosti. Tako da z glavne ulice, vertikale, ki je široka speljana čez vzpetino mesta, vodijo levo in desno ozke uličice do morja. Če se postaviš na pravo točko vidiš na obe strani morje.
foto
Ogledali smo si nekdanje glavno mesto na Korčuli Blato, o katerem so veliko pisali udeleženci iz prejšnjih 5. skuin KUS, ki so bili v Kalosu. Na celodnevni izlet pa smo se odpravili v nacionalni park na bližnjem otoku Mljetu.
Iz pristanišča Korčula do pristanišča Pomena na Mljetu smo s katamaranom potovali okoli pol ure. (Tamkajšnji vodič, nekdanji visoki častnik v JNA, je bil nadvse zgovoren in nazoren…) Potem smo se odpravili peš, po lepo urejeni kamniti poti čez vzpetino do Malega in Velikega morskega jezera v notranjosti parka. Zanju je značilno, da se pozimi ohladita na 5 stopinj, poleti pa segrejeta na 30. Tudi v času našega obiska sta bili topli, zato nekateri niso zamudili priložnosti in so se okopali v čisti morski vodi.
Lepo doživetje je bila vožnja z manjšo ladjo po Velikem jezeru, vse do otočka, kjer je bil nekoč samostan. Izkrcali smo si in si ogledali znamenitosti.
Pospravili smo vsebino »lanč – potovalnih paketov« , po daljšem postanku pa se vrnili skozi otoški gozdiček nazaj v pristanišče Pomeno. Vsi, tudi tisti s palicami, so pot zmogli. Vodič Miro Klun nam je povedal za možnost, da si namesto potovalnega paketa iz Kalosa na prihodnjih potovanjih privoščimo kosilo v eni izmed restavracij, katere lastnika pozna.
8 dni v Kalosu – od 20. do 28. Septembra 2017 – je minilo zelo hitro. Nekateri bi kar ostali. Večinoma pa so jih že zanimali novi termini za odhod ali v Kalos, v Fojnico ali pa v Slatino pri Banja Luki.
Besedilo in fotografije Ida Kogej
Koper: 19.10.2017
Ostale fotografije:
